O včeraj za danes
Danes je na Japonskem praznik. Rojstni dan cesarja Hirohita, ki ga je atomska bomba vzela nebu. V čast cesarjeve ljubezni do narave, miroljubju, se to danes imenuje Dan zelenja oz. Zeleni dan. In jaz? Spet sem se zbudila nespodobno. Sama. Tako nespodobno sama sem, da mi je nerodno pred samo seboj. Eh, kaj mi bodo te misli. Prijatelj pravi, človek je vreden kaj, ko ni sam. Tako je. Kot moderni potrošnik imam pravico, da izberem. Lahko sem sama. Ali pa sama, z drugimi.
Grem na vlak.
Aah, čas teče in teče, morala bi že izstopiti, pa mi je prelepo. Počutim se kot privilegirana mačka, speča pod sončnimi očali na sedežu, rezerviranemu za nosečnice. Spim, sanjam, naslonjena na polno torbo praznih anketnih pol, ki sem jih pripravila za nadaljni fieldwork v Tokiu. Zbudi me hrup, ampak se pomirjeno vrnem v spanec, ker iz svoje ravnodušne sklonjenosti ne vidim drugega, kot kopico srečnih otroških nog. Vendar, ko me predrami ime ciljne postaje »Nippori de gozaimasu, Nippori..« na vlaku ni več prostora v katerega bi vstala. Trdno odločitev dneva, da se ne dam več ljudem, ampak se imam sebično zase, zatrese stoječa množica, ki se utrujena stiska ob moje odpočite noge. Izstopim že na naslednji postaji.
Doing Fieldwork in Japan (Bestor 2003) je naslov skoraj edine knjige, ki piše o terenskem raziskovanju na Japonskem, saj je dosti lažje teoretizirati o drugih kulturah, recimo temu »orientalizirati«. Danes je sicer že moderno orientalizirati o tem, kako ne bi orientalizirali, in tako naprej. Kakorkoli že, to ni uvod v kako kritiko na to temo, hočem le povedati, da sem zelo slabo podkovana za terensko raziskovanje na Japonskem in da bi rada krivdo zvalila na nekoga drugega. Raziskava na licu mesta je za študij različnih kultur, ne le nujna in neobhodna, ampak tudi prednost, ki jo imamo mladi in zagnani sociologi religije pred vsemi sobnimi raziskovalci v stroki. Moj prvi fieldwork je potekal na jugozahodnem otočju Japonske pred petimi leti, pa ne morem reči, da mi gre zdaj kaj dosti bolje od rok. Moje orožje je znanje japonščine, na vsem ostalem še garam. Nedavno tega mi je neka intervjuvanka dala kovanec za 500 yenov, ker je mislila, da so pole zgolj kamuflaža za moje resnično brezdomstvo.
Jah, danes je Zeleni dan, pa še Ennichi 縁日(Ta srečni dan), vsekakor prehuda evforija za miren pogovor z babicami...
Le kaj naj zdaj v Tokiu, sama, brez načrta :)...

原宿　Harajuku.


Iz periferije v center.


渋谷　Shibuya.

"Prekleti jetlag!" ali "Prvo poročilo dragim prijateljem"

Mislila sem že, da sem tokrat prelisičila časovno razliko. Čeprav sem priletela na Japonsko že v četrtek, se zdaj prvič zbujam sredi noči. Celo pete me srbijo, da bi zaplesala z Androtom, saj se v Sloveniji sobotna noč šele začenja. Brez besed sem za nežno prijateljstvo, ki mi je bilo izkazano v preteklih mesecih. Ostal mi je le občutek hvaležnosti in cel kup spominov, zaradi katerih raje živim. Nekje sem zapisala, da je zame vsaka pot na Japonsko, pot do srca. Tokrat, ga nisem slišala niti biti.
Že jutro po prihodu pohitim z vlakom v Tokio. T. je šel na podelitev zelo radodarne štipendije, jaz pa na obisk k Boštjanu na Slovensko ambasado. Boštjan je moj sotrpin še iz zgodnjih študentskih let, zdaj sva oba na doktorskem študiju na japonskih univerzah. Kakorkoli že, Slovenija bo kmalu zastopala EU, Boštjan se seli na ambasado. Po besedah z našim ambasadorjem nekaj zmoti mojo srčno otrpelost. Odločitev, ponudba torej, leto in pol, tri dni na teden, ambasada, Tokio...?
Popoldne preživim s T.jem. Greva v novi čudež Tokia, ki se mu reče Tokyo Midtown. To je nekaj, česar pred mojo potjo v Slovenijo še ni bilo. In res, na 100.000 m2, v centru centra Tokia-Roppongiju, kjer je nekoč moralo stati - ne upam si pomisliti koliko - stavb, hiš, cest..., je zdaj najnovejši shopping center. Skoraj polovica celotne kvadrature je pokrita s travico in z ŽE CVETOČIMI češnjami. Vse skupaj pa izgleda kot kakšna računalniška simulacija. Vključno z ljudmi. Kot zvesta pripadnika viskiju Suntory, se napotiva v galerijo Suntory, ki je v prvem nadstropju kompleksa. Ogledava si zanimivo razstavo umetnosti na temo praznovanja iz 16.-18.ega stoletja. Kakšna beseda! PRAZNOvanje. Všeč mi je bilo. Zelo.
Danes, pravzaprav včeraj, ker je zdaj že jutri, pa je bil prav poseben dan. Zbudila sem se s težko glavo in si zaželela iti naravnost v svetišče. Vseeno katero... Skobacava se v avto in se poslušajoč muziko peljeva. "Doraibu"(drive)je eden najbolj razširjenih konjičkov japonske družbe. Mislim da gre za vsesplošno nemirnost v srcu.
Po kakšni uri vožnje brez besed, me T. vpraša katero svetišče sem imela v mislih. Odgovorim kratko: "Morje."
Svetišče Kashima Jingu na vzhodni obali, ne le, da je eno najstarejših in najlepših svetišč na Japonskem, tudi meni je zelo blizu. Pred petimi leti, ko sem prvič zašla v njegove drevorede, sem panično pobirala listje, kamenje.., ker sem se bala, da me ne bo več nazaj. Ko takole hodim, pod veličastnimi krošnjami, ki me objemajo kot materine roke, se nesluteno povrne vame. Ohromi vse moje čute, ostane le eno samo. Zaupanje.

Obnašaj me!

Najprej osnove..

Panda

Pandica

Prvi post

Eto, samo test.... ravnokar z Japonske...Fotka pobudnikov bloga: