"Prekleti jetlag!" ali "Prvo poročilo dragim prijateljem"

Mislila sem že, da sem tokrat prelisičila časovno razliko. Čeprav sem priletela na Japonsko že v četrtek, se zdaj prvič zbujam sredi noči. Celo pete me srbijo, da bi zaplesala z Androtom, saj se v Sloveniji sobotna noč šele začenja. Brez besed sem za nežno prijateljstvo, ki mi je bilo izkazano v preteklih mesecih. Ostal mi je le občutek hvaležnosti in cel kup spominov, zaradi katerih raje živim. Nekje sem zapisala, da je zame vsaka pot na Japonsko, pot do srca. Tokrat, ga nisem slišala niti biti.
Že jutro po prihodu pohitim z vlakom v Tokio. T. je šel na podelitev zelo radodarne štipendije, jaz pa na obisk k Boštjanu na Slovensko ambasado. Boštjan je moj sotrpin še iz zgodnjih študentskih let, zdaj sva oba na doktorskem študiju na japonskih univerzah. Kakorkoli že, Slovenija bo kmalu zastopala EU, Boštjan se seli na ambasado. Po besedah z našim ambasadorjem nekaj zmoti mojo srčno otrpelost. Odločitev, ponudba torej, leto in pol, tri dni na teden, ambasada, Tokio...?
Popoldne preživim s T.jem. Greva v novi čudež Tokia, ki se mu reče Tokyo Midtown. To je nekaj, česar pred mojo potjo v Slovenijo še ni bilo. In res, na 100.000 m2, v centru centra Tokia-Roppongiju, kjer je nekoč moralo stati - ne upam si pomisliti koliko - stavb, hiš, cest..., je zdaj najnovejši shopping center. Skoraj polovica celotne kvadrature je pokrita s travico in z ŽE CVETOČIMI češnjami. Vse skupaj pa izgleda kot kakšna računalniška simulacija. Vključno z ljudmi. Kot zvesta pripadnika viskiju Suntory, se napotiva v galerijo Suntory, ki je v prvem nadstropju kompleksa. Ogledava si zanimivo razstavo umetnosti na temo praznovanja iz 16.-18.ega stoletja. Kakšna beseda! PRAZNOvanje. Všeč mi je bilo. Zelo.
Danes, pravzaprav včeraj, ker je zdaj že jutri, pa je bil prav poseben dan. Zbudila sem se s težko glavo in si zaželela iti naravnost v svetišče. Vseeno katero... Skobacava se v avto in se poslušajoč muziko peljeva. "Doraibu"(drive)je eden najbolj razširjenih konjičkov japonske družbe. Mislim da gre za vsesplošno nemirnost v srcu.
Po kakšni uri vožnje brez besed, me T. vpraša katero svetišče sem imela v mislih. Odgovorim kratko: "Morje."
Svetišče Kashima Jingu na vzhodni obali, ne le, da je eno najstarejših in najlepših svetišč na Japonskem, tudi meni je zelo blizu. Pred petimi leti, ko sem prvič zašla v njegove drevorede, sem panično pobirala listje, kamenje.., ker sem se bala, da me ne bo več nazaj. Ko takole hodim, pod veličastnimi krošnjami, ki me objemajo kot materine roke, se nesluteno povrne vame. Ohromi vse moje čute, ostane le eno samo. Zaupanje.