Danes je na Japonskem praznik. Rojstni dan cesarja Hirohita, ki ga je atomska bomba vzela nebu. V čast cesarjeve ljubezni do narave, miroljubju, se to danes imenuje Dan zelenja oz. Zeleni dan. In jaz? Spet sem se zbudila nespodobno. Sama. Tako nespodobno sama sem, da mi je nerodno pred samo seboj. Eh, kaj mi bodo te misli. Prijatelj pravi, človek je vreden kaj, ko ni sam. Tako je. Kot moderni potrošnik imam pravico, da izberem. Lahko sem sama. Ali pa sama, z drugimi.
Grem na vlak.
Aah, čas teče in teče, morala bi že izstopiti, pa mi je prelepo. Počutim se kot privilegirana mačka, speča pod sončnimi očali na sedežu, rezerviranemu za nosečnice. Spim, sanjam, naslonjena na polno torbo praznih anketnih pol, ki sem jih pripravila za nadaljni fieldwork v Tokiu. Zbudi me hrup, ampak se pomirjeno vrnem v spanec, ker iz svoje ravnodušne sklonjenosti ne vidim drugega, kot kopico srečnih otroških nog. Vendar, ko me predrami ime ciljne postaje »Nippori de gozaimasu, Nippori..« na vlaku ni več prostora v katerega bi vstala. Trdno odločitev dneva, da se ne dam več ljudem, ampak se imam sebično zase, zatrese stoječa množica, ki se utrujena stiska ob moje odpočite noge. Izstopim že na naslednji postaji.
Doing Fieldwork in Japan (Bestor 2003) je naslov skoraj edine knjige, ki piše o terenskem raziskovanju na Japonskem, saj je dosti lažje teoretizirati o drugih kulturah, recimo temu »orientalizirati«. Danes je sicer že moderno orientalizirati o tem, kako ne bi orientalizirali, in tako naprej. Kakorkoli že, to ni uvod v kako kritiko na to temo, hočem le povedati, da sem zelo slabo podkovana za terensko raziskovanje na Japonskem in da bi rada krivdo zvalila na nekoga drugega. Raziskava na licu mesta je za študij različnih kultur, ne le nujna in neobhodna, ampak tudi prednost, ki jo imamo mladi in zagnani sociologi religije pred vsemi sobnimi raziskovalci v stroki. Moj prvi fieldwork je potekal na jugozahodnem otočju Japonske pred petimi leti, pa ne morem reči, da mi gre zdaj kaj dosti bolje od rok. Moje orožje je znanje japonščine, na vsem ostalem še garam. Nedavno tega mi je neka intervjuvanka dala kovanec za 500 yenov, ker je mislila, da so pole zgolj kamuflaža za moje resnično brezdomstvo. Jah, danes je Zeleni dan, pa še Ennichi 縁日(Ta srečni dan), vsekakor prehuda evforija za miren pogovor z babicami...
Le kaj naj zdaj v Tokiu, sama, brez načrta :)...
原宿 Harajuku.
Iz periferije v center.
渋谷 Shibuya.
